Raziskave kažejo, da so »popolnoma edinstveni« volkom podobni tasmanski tigri, ki so uspevali na otoku Tasmanija, preden so izumrli leta 1936, v divjini preživeli veliko dlje, kot se je domnevalo. Obstaja tudi majhna možnost, da so še danes živi, pravijo strokovnjaki.
Tasmanski tigri, znani tudi kot tilacini (Thylacinus cynocephalus) so bili mesojedi vrečarji z izrazitimi črtami na spodnjem delu hrbta. Vrsta je bila prvotno najdena po vsej Avstraliji, vendar je izginila s celine pred približno 3,000 leti zaradi človeškega preganjanja. Vztrajala je na otoku Tasmanija, dokler vladna nagrada, ki so jo uvedli prvi evropski naseljenci v osemdesetih letih 1880. stoletja, ni uničila populacije in pognala vrsto v izumrtje.
"Tilacin je bil popolnoma edinstven med živimi vrečarji," je dejal Andrew Pask, profesor epigenetike na Univerzi v Melbournu v Avstraliji. »Ne samo, da je imel svoj ikonični videz, podoben volku, ampak je bil tudi naš edini vrhovni vrečar. Vrhunski plenilci tvorijo izjemno pomembne dele prehranjevalne verige in so pogosto odgovorni za stabilizacijo ekosistemov.«
Zadnji znani tilacin je poginil v ujetništvu v živalskem vrtu Hobart v Tasmaniji 7. septembra 1936. To je ena redkih živalskih vrst, za katero je znan natančen datum izumrtja. Thylacine Integrated Genomic Restoration Research (TIGRR) Lab, ki ga vodi Pask in katerega cilj je vrniti tasmanske tigre od mrtvih.
Zdaj pa znanstveniki pravijo, da so tilacini verjetno preživeli v divjini do osemdesetih let prejšnjega stoletja, z "majhno možnostjo", da bi se še danes nekje skrivali. V študiji, objavljeni 1980. marca 18 v žurnalu Znanost o celotnem okolju, so raziskovalci pregledali več kot 1,237 prijavljenih opažanj tilacina v Tasmaniji od leta 1910 naprej.
Ekipa je ocenila zanesljivost teh poročil in ugotovila, kje bi tilacini lahko obstajali po letu 1936. »Uporabili smo nov pristop, da bi preslikali geografski vzorec njegovega upada po Tasmaniji in ocenili datum njegovega izumrtja po upoštevanju številnih negotovosti,« je dejal. Barry Brook, profesor okoljske trajnosti na Univerzi v Tasmaniji in glavni avtor študije.
Tilacini so morda preživeli na oddaljenih območjih do poznih 1980-ih ali 1990-ih, z najzgodnejšim datumom izumrtja v sredini 1950-ih, predlagajo raziskovalci. Znanstveniki domnevajo, da bi se lahko nekaj tasmanskih tigrov še vedno skrivalo v jugozahodni divjini države.
Toda drugi so skeptični. "Ni dokazov, ki bi potrdili katero koli videnje," je dejal Pask. »Ena stvar, ki je tako zanimiva pri tilacinu, je, kako se je razvil, da je tako podoben volku in tako drugačen od drugih vrečarjev. Zaradi tega je zelo težko ugotoviti razliko na daljavo med tilacinom in psom in verjetno je to razlog, zakaj imamo še vedno toliko opažanj, čeprav nikoli ne najdemo mrtve živali ali nedvoumne slike.«
Če bi tilacini dolgo preživeli v divjini, bi nekdo naletel na mrtvo žival, je dejal Pask. Kljub temu "bi bilo mogoče v tem času (leta 1936), da so nekatere živali obstale v divjini," je dejal Pask. "Če so bili preživeli, jih je bilo zelo malo."
Medtem ko nekateri ljudje iščejo preživele tasmanske tigre, želijo Pask in njegovi kolegi to vrsto oživiti. "Ker je tilacin nedavno izumrt, imamo dobre vzorce in DNK zadostne kakovosti, da to naredimo temeljito," je dejal Pask. "Tudi tilacin je izumrtje povzročil človek, ne naravno, in kar je pomembno, ekosistem, v katerem je živel, še vedno obstaja, kar daje prostor, kamor se je treba vrniti."
Po podatkih avstralskega Narodnega muzeja je odprava izumrtja sporna in ostaja izjemno zapletena ter draga. Tisti, ki podpirajo oživitev tilacina, pravijo, da bi živali lahko spodbudile prizadevanja za ohranitev. "Tilacin bi zagotovo pomagal ponovno uravnotežiti ekosistem v Tasmaniji," je dejal Pask. "Poleg tega bodo ključne tehnologije in viri, ustvarjeni v projektu de-izumrtja tilacina, prav zdaj ključnega pomena za pomoč pri ohranjanju in ohranjanju naših obstoječih ogroženih in ogroženih vrst vrečarjev."
Tisti, ki nasprotujejo temu, pa pravijo, da odprava izumrtja odvrača pozornost od preprečevanja novejših izumrtij in da se oživljena populacija tilacina ne bi mogla vzdrževati. "Preprosto ni možnosti za ponovno ustvarjanje zadostnega vzorca genetsko raznolikih posameznih tilacinov, ki bi lahko preživeli in vztrajali, ko so sproščeni," je izjavil Corey Bradshaw, profesor globalne ekologije na univerzi Flinders.
