Zemlja je zakladnica skrivnosti in skritih draguljev, eden najbolj fascinantnih pa je odkritje starodavnih živali, odlično ohranjena v permafrostu.
Leta 2018 je srečni lovec na mamutske okle, ki je raziskoval obale reke Tirehtjak v sibirski regiji Jakutija, odkril nekaj neverjetnega – popolnoma nedotaknjeno glavo prazgodovinskega volka.
Odkritje velja za pomembno najdbo, saj omogoča vpogled v življenje živali, ki so živele pred tisočletji, brez primere.
Primerek, ki ga je večna zmrzal v regiji ohranila 32,000 let, je edino kdaj odkrito delno truplo odraslega pleistocenskega stepskega volka – izumrle linije, ločene od sodobnih volkov.
Odkritje, ki ga je prvi objavil Siberian Times, naj bi pomagalo strokovnjakom pri boljšem razumevanju, kako se stepski volkovi razlikujejo od sodobnih ekvivalentov, pa tudi zakaj je vrsta izumrla.
Po besedah Marise Iati iz Washington Posta je bil zadevni volk v času svoje smrti popolnoma razvit, morda star okoli 2 do 4 leta. Čeprav fotografije odrezane glave, ki se še vedno ponaša s šopi dlake, zublji in dobro ohranjenim gobcem, kažejo, da je njena velikost dolga 15.7 palca – glava sodobnega sivega volka za primerjavo meri od 9.1 do 11 palcev.
Love Dalén, evolucijska genetičarka v švedskem Naravoslovnem muzeju, ki je snemala dokumentarec v Sibiriji, ko je na prizorišče prišel lovec na okle z vlečeno glavo, pravi, da so medijska poročila, ki najdbo označujejo kot "velikanskega volka", netočna.
Po Dalénu ni toliko večji od sodobnega volka, če odmislimo zmrznjeno grudo permafrosta, ki je prilepljena na mestu, kjer bi bil običajno vrat.
Po poročanju CNN se ruska ekipa, ki jo vodi Albert Protopopov z Akademije znanosti Republike Sakha, pripravlja na izdelavo digitalnega modela živalskih možganov in notranjosti njene lobanje.
Glede na stanje ohranjenosti glave on in njegovi kolegi upajo, da bodo lahko izvlekli sposobno preživetja DNA in ga uporabite za določanje sekvence genoma volka po besedah Davida Stantona, raziskovalca v švedskem muzeju naravne zgodovine, ki vodi genetsko preiskavo kosti. Za zdaj ni znano, kako se je glava volka ločila od preostalega telesa.
Tori Herridge, evolucijska biologinja v londonskem Naravoslovnem muzeju, ki je bila del ekipe, ki je v času odkritja snemala v Sibiriji, pravi, da njen kolega, Dan Fisher z Univerze v Michiganu, meni, da skeniranje živalske glave lahko razkrije dokaze o ljudje so ga namerno odrezali – morda »sočasno z umiranjem volka«.
Če je tako, ugotavlja Herridge, bi najdba ponudila "edinstven primer človeške interakcije z mesojedci." Kljub temu je v objavi na Twitterju zaključila: "Pridržujem sodbo, dokler ne bo opravljena dodatna preiskava."
Dalén ponovi Herridgejevo obotavljanje in pravi, da »ni videl nobenega dokaza, ki bi ga prepričal«, da so ljudje odrezali glavo. Navsezadnje ni neobičajno najti delne nize ostankov v sibirskem permafrostu.
Na primer, če je bila žival le delno pokopana in nato zamrznjena, bi preostali del njenega telesa lahko zgnil ali pa bi ga mrhovinarji pojedli. Druga možnost je, da bi lahko nihanja permafrosta skozi tisoče let povzročila, da se telo razbije na več kosov.
Po Stantonu so bili stepski volkovi »verjetno nekoliko večji in močnejši od sodobnih volkov«. Živali so imele močno, široko čeljust, opremljeno za lov na velike rastlinojede živali, kot so volnati mamuti in nosorogi, in kot je Stanton povedal za N'dea Yancey-Bragg za USA Today, so izumrle pred 20,000 do 30,000 leti ali približno v času, ko so se prvič pojavili sodobni volkovi. prispel na prizorišče.
Če bo raziskovalcem uspelo pridobiti DNK iz glave volka, jo bodo poskušali uporabiti, da bi ugotovili, ali so se starodavni volkovi parili s sedanjimi, kako vrojena je bila prejšnja vrsta in ali je linija imela – ali manjkala – kakršne koli genetske prilagoditve, ki so prispevale do njegovega izumrtja.
Do danes je sibirski permafrost dal vrsto dobro ohranjenih prazgodovinskih bitij: med drugim 42,000 let staro žrebe, jamski levji mladič, »izjemna ledena ptica s perjem«, kot ugotavlja Herridge, in »celo nežen vešč iz ledene dobe«.
Po Dalénu lahko te najdbe v veliki meri pripišemo porastu lova na mamutov okl in povečanemu taljenju permafrosta, ki je povezan z globalnim segrevanjem.
Stanton zaključuje: "Toplejše podnebje ... pomeni, da bo v prihodnosti verjetno najdenih vedno več teh primerkov." Hkrati poudarja: "Prav tako je verjetno, da se bodo mnogi od njih odmrznili in razpadli (in bodo zato izgubljeni), preden jih bo kdo lahko našel … in jih preučil."
Dejstvo, da je do tega odkritja prišel lovec na mamutske okle, samo še povečuje spletko. To je vznemirljiv čas za paleontologe in arheologe, saj prihaja do vse več odkritij, ki premikajo meje našega razumevanja preteklosti. Veselimo se, da bomo videli, katera druga neverjetna odkritja bodo narejena v prihodnosti!
